Prenova šolskega sistema je edina stalnica sistema. Osnovni problem je v popolni odsotnosti vizije tistih, ki z določeno periodiko sistem prenavljajo. Alibi za njihovo početje pa so tako imenovane "javne obravnave", kjer se zelo malo govori o vsebini in ogromno o financiranju različnih postavk, avtonomiji, posodabljanju, beri: "iskanju novih imen za že znano" in tako dalje ...
Pomembno je tudi sklicevanje na različne ankete med deležniki sistema, predvsem izvajalci, kjer se ponekod pokažejo signifikantna razhajanja med učitelji in ravnatelji. Upoštevajo se seveda tudi primerjalne mednarodne študije, ki obsegajo znanja in sposobnosti z različnih področij. Mar ni nenavadno, da se v zgodbi kot ključni igralec pojavlja šolski sindikat? Sindikat vendar zastopa pravice zaposlenih! In kaj ima to skupnega z vizijo? Ali sindikat zaposlenih v zdravstvu odloča o nevrokirurških posegih in razvoju novih diagnostičnih metod?
Kdo zagovarja pravice tistih, katerim je prenova namenjena? Starši s peticijami? Ključno vprašanje, na katero je treba odgovoriti, se glasi: Ali želimo, da otroci razumejo ali znajo? Znajo, ker razumejo? Znajo = pomnijo? Trenutno je - kot že par sto let - v ospredju znanje, kar je v obdobju vedno dostopnih informacij (beri Googla) precej zgrešeno. Verjetno ni najbolj smiselno v eri informacij koncept izobraževanja graditi na obvladovanju in rekapitulaciji teh. Nekoč si v šoli videl globus, zemljevid, mikroskop in te je to pritegnilo. Učitelji so te razsvetlili z informacijami, ki ji drugje nisi dobil, zdaj pa imaš vse to in še več že na svojem telefončku! Zakaj bi si zapomnil nekaj, kar ti je dostopno v delčku sekunde? Nekoč si bral in bogatil svoj čustveni in domišljijski svet, zdaj pa je vrhunec branja povzetek literarnega dela na dijaškem netu.
Šola še vedno preferira pridne, ubogljive in seveda učljive otroke. Nič narobe! Ali so to tisti, ki jim zaupamo našo prihodnost?
Predstavljajte si, da bi otroci lahko uporabljali telefone in računalnike zgolj v šoli. Mislim, da bi potrebovali učinkovite ukrepe, kako jih spraviti domov oziroma preprečiti predčasno prihajanje v šolo. Je pa preverjanje znanja preprosto in ocenjevanje tudi!
Kako preverjati razumevanje? Z izbiro med odgovori A, B, C, D? Je kdo odgovarjal za gimnazijalizacijo? Vsi otroci v gimnazije, vsi študirat in vsi na podiplomce! Ali je vrednota delo ali najvišja možna izobrazba? Si lahko neakademsko srečen? Zakaj vabimo otroke v srednje šole z razkazovanjem čistih prostorov, najnovejše učne tehnologije in ne pustimo njim, da nas prepričajo, da so oni pravi za to šolo? Mogoče zato, ker ob zgovornih starših težko pridejo do besede?
Zakaj je obiskovanje pouka v srednji šoli obvezno, če pa šolanje po OŠ sploh ni obvezno? Zakaj bi nekdo obiskoval pouk, če tega ne želi? Zakaj bi poslušal nekaj, kar ga ne zanima? Zakaj bi nekoga z represivnimi prijemi "motiviral", da naredi nekaj, za kar se je sam odločil!? Zakaj novi predlog zakona o spremembah in dopolnitvah svežega Zakona o gimnazijah ponovno uvaja opravičevanje odsotnosti polnoletnih dijakov s strani staršev oziroma skrbnikov? Zakaj starši vztrajajo pri določeni šoli in hkrati pišejo opravičila z argumenti o slabem počutju, glavobolu, bruhanju? Mar ni vsakemu staršu na prvem mestu zdravje in sreča otrok(a)?
Zakaj ni mogoče izbrati učiteljev, če pa vsi vemo, da je zelo pomembno, kdo te kaj uči? Izberemo pa lahko inštruktorja, zdravnika, zobozdravnika, serviserja, frizerja! Bi izbrali tiste, ki delijo petice? Bi izbrali zdravnika, ki bi se poglobil v vaše težave, jih pravočasno diagnosticiral in uspešno zdravil?
Zakaj ni mogoče izbrati učiteljev, če pa vsi vemo, da je zelo pomembno, kdo te kaj uči? Izberemo pa lahko inštruktorja, zdravnika, zobozdravnika, serviserja, frizerja! Bi izbrali tiste, ki delijo petice? Bi izbrali zdravnika, ki bi se poglobil v vaše težave, jih pravočasno diagnosticiral in uspešno zdravil, ali tistega, ki bi vam zagotavljal, da ste zdravi in nimate nobenih težav? Tisti, ki se v sistemu dobro znajdejo, si priskrbijo odločbe, ki jim omogočajo prilagoditve za lažje doseganje (včasih nerealno postavljenih) ciljev in dejansko razvrednotijo napore tistih brez odločb in tistih, ki prilagoditve dejansko potrebujejo! Tu so še nadarjeni. Ali nadarjene res odkrivajo nadarjeni? Kako bo našel zlato nekdo, ki ne ve, kako je zlato videti?
foto: ANDREJ PETELINŠEK
Trenutno se stroka intenzivno ubada z iskanjem ustreznega imena za tiste, ki jih niso prepoznali - nenadarjeni menda ne zveni dobro. Mogoče spregledani, prezrti nadarjeni? Šola še vedno preferira pridne, ubogljive in seveda učljive otroke. Nič narobe! Ali so to tisti, ki jim zaupamo našo prihodnost? Jaz bi jo zaupal iznajdljivim, kritičnim, radovednim ... Seveda je lepo, če so ti tudi pridni, ubogljivi, učljivi, vendar zgolj to ne zadošča. Kje pa so iskrenost, poštenje, plemenitost, odgovornost? So to vrednote recentnega časa? So mogoče ovire kariernega uspeha? Ima tekmovanje prednost pred sodelovanjem? Bi vprašali Charlesa Darwina?
Ostane še stalna mantra šolnikov - avtonomija učiteljev. Avtonomija je nekaj, kar si je treba izboriti in je edini "naziv", ki ni seštevek zaukazanih točk, ni odvisen od delovne dobe in nikakor ni neka samoumevna danost. Seveda pa avtonomija ni vožnja v daljinsko vodenem avtomobilu do predpisanega cilja, pri kateri lahko sam avtonomno izbereš barvo prevlek in celo radijsko postajo sam nastaviš.
Torej!
Šola naj bi radovednemu otroku pomagala odgovoriti na vprašanja, ga usmerjala, navduševala, namesto tega pa je šola tista, ki sprašuje. In tudi ponudi odgovor. Edinega pravilnega! Vsaka podobnost s kvizom Joker ali Lepo je biti milijonar je zgolj naključje!? Kje se je zgubila radovednost? Kaj se je zgodilo z domišljijo? Če naj bi naša šola bila konkurenčna tistim, ki bazirajo zgolj na znanju, je tekma izgubljena. Če naj bi tekmoval z Boltom in bi lahko sam izbral panogo, potem to ne bi bil tek na 100 metrov, ker je rezultat znan že pred startom.
Dragan Bosnić, profesor na Prvi gimnaziji Maribor foto: ANDREJ PETELINŠEK Kdo predpisuje panoge? Evropa? Enako kot ravne kumare in korenčke! Zakaj nam je všeč finski sistem? Ker ustvarja prave Fince? Zakaj jih usmerjamo v takšne tekme in jim raje ne poiščemo panog, kjer so lahko konkurenčni, dobri, zadovoljni?
Verjetno zato, ker je to težje, sistem bi bil potreben vizije, entuziazma in temeljite prenove, česar pa od snovalcev ni pričakovati. Na žalost tudi (nekaterim) staršem obstoječi sistem ustreza, "če smo mi to dali skozi", "dajte jih malo privit", "ne vem, kaj naj še naredim"..., so najbolj pogosti izrazi obupa teh. Drugo stran predstavljajo tisti, ki želijo, da šola njihove otroke obravnava po "laissez faire" principu "tukaj jih imate, bodite zabavni, ne vznemirjajte jih preveč in seveda dajte jim lepe ocene".
Ti so v porastu, je pa na srečo v prevladi (še vedno) starševsko odgovorna večina!
Bela knjiga bo seveda podobna stari, ker ne zna (upa?) biti drugačna!
