Avtor: Ivan Lorenčič, ravnatelj II. gimnazije Maribor Datum objave: VEČER 9.2018, 20:06
Objavljeno: https://www.vecer.com/ravnatelj-ii-gimnazije-se-sprasuje-sola-kdo-bo-tebe-ljubil-6557913
Objavljeno: https://www.vecer.com/ravnatelj-ii-gimnazije-se-sprasuje-sola-kdo-bo-tebe-ljubil-6557913
Začetek šolskega leta postavi področje vzgoje in izobraževanja vsaj enkrat letno v ospredje. Pri tem bolj kot področje samo prevladuje opozarjanje voznikov na previdno vožnjo v območju šol, kar je sicer hvalevredno, ni pa povezano s šolo samo.
Slike prvega dne so polne nasmejanih otrok, pri prvošolčkih tudi iz malo strahu ter predvsem velikih pričakovanj. In predvsem pričakovanja so tisto, kar pred učiteljice in učitelje na vseh ravneh prinaša veliko odgovornost. Zavedajo se, da je kvalitetno izobraževanje pogoj razvoja in prihodnosti dvomilijonskega naroda. Prepotentno? Zagotovo ne. Osnovna "surovina" majhnega naroda je pamet, ki jo mati narava enakomerno porazdeli med nas. Razvijanje ustvarjalnosti, pridobivanje vrhunskega znanja in zmeraj bolj pomembnih socialnih kompetenc je osnovna naloga sodobne šole. Zahteva ustrezen odnos na vseh ravneh - staršev, učiteljev, šolske in širše politike. Z odgovornostjo trdim, da starši in učitelji v veliki meri svojo vlogo opravljajo odgovorno in zavzeto - starši včasih svojo vlogo razumejo tudi preveč dobesedno in se zmeraj bolj vmešavajo v delo šol.
Pri odnosu šolske in širše politike pa so se stvari v zadnjih letih bistveno spremenile. Prevladuje pasivnost in nezavedanje o nujnosti strateške razprave in sprememb. Najlepše o tem pričajo zadnje volitve, kjer v vseh predvolilnih soočenjih področje vzgoje in izobraževanja ni dobilo praktično nobene pozornosti. Podobno velja tudi za koalicijsko pogodbo, v kateri je šolstvu namenjenih le nekaj splošnih fraz. Zato je toliko bolj smešno, da so politiki in tudi gospodarstveniki polni besed o preusmeritvi na vrhunske tehnologije z visoko dodano vrednostjo. Za takšne premike potrebujemo vrhunsko izobražene kadre, ki bodo razvili naše produkte in ne bomo le sestavljali robotov ter televizorjev multinacionalk.
Nazadovanje je povezano tudi s prepočasnim in nenačrtnim spreminjanjem učnih načrtov, kar spet še posebej velja za gimnazije.
In kje so v tem trenutku potrebni glavni premiki? Najprej se je treba na nacionalni ravni dogovoriti o deležu sredstev za področje vzgoje in izobraževanja. Delež BDP je treba dvigniti na okrog šest odstotkov, kar je v preteklosti že bilo doseženo. O tem mora prevladati politični konsenz, kot je to npr. na Finskem. Brez takšnega deleža so preboji nemogoči. Povečanje sredstev je nujni korak, ne pa zadosten. Drugega mora narediti šolska politika, ki že več let mirno opazuje nazadovanje in razgradnjo sistema. Potrebna je celovita evalvacija na vseh ravneh in s tem povezane spremembe. Izkušnjo imamo iz sredine devetdesetih let, ko je bila izvedena kurikularna prenova na vseh ravneh, uvedena je bila tudi matura. Posebej to velja za gimnazijski program, ki po svoji strukturi in zasnovi spominja na gimnazijo izpred petdesetih let. Nazadovanje je povezano tudi s prepočasnim in nenačrtnim spreminjanjem učnih načrtov, kar spet še posebej velja za gimnazije. Potrebno bi bilo uvesti sistem, kjer po določenem času (v programu mednarodne mature je to vsakih sedem let) spremenimo in posodobimo učne načrte. Zaradi nesistemskega pristopa postajajo učni načrti zastareli in prenatrpani, premalo je vključevanja sodobnih virov in tehnoloških dosežkov.
Razgradnja šolskega sistema je za koga prehuda trditev. Po prebranem tekstu v nadaljevanju bo vsak sam presodil o smelosti trditve. Trditev je povezana z vpisom na univerzitetne programe posameznih fakultet. Ob uvedbi mature je bila splošna matura določena kot pogoj za vpis na univerzitetne programe. Zaradi različnih razlogov je bil omogočen tudi vpis dijakov s poklicno in strokovno maturo z enim opravljenim izpitom iz splošne mature, t. i. petim predmetom. Vpis je bil mogoč le v isti strokovni smeri. Za ponazoritev: dijak, ki je postal elektrotehnik, se je lahko vpisal na univerzitetni študij elektrotehnike z opravljenim izpitom na primer angleščine iz splošne mature, na ostale fakultete pa vpis ni bil mogoč. V prvih letih po uvedbi splošne mature leta 1995 je bilo takšnih dijakov zanemarljivo malo. Z zmanjšanjem vpisne populacije pa so se vpisni pogoji na večini fakultet spremenili, saj so od števila vpisanih dijakov odvisna tudi finančna sredstva za delovanje fakultet. Večina fakultet je na široko odprla vrata dijakom, ne le tistim iz primerne predhodne smeri. Tako se lahko dijak s končanim programom npr. kmetijskega tehnika vpiše na študij primerjalne književnosti, pri čemer je obseg splošnih predmetov v programu kmetijskega tehnika veliko manjši in drugačen od gimnazijskega maturanta. Zato je v zadnjih letih prišlo do enormnega povečanja števila kandidatov s petim predmetom. Pred leti je bilo na II. gimnaziji Maribor kandidatov iz poklicnih in strokovnih šol manj kot deset, zdaj je takšnih kandidatov že blizu petdeset.
Maribor Utrinek, druzenje, sproscenost, zabava, prijatelji, dijaki, maturantje Avtor Simona Bozic
Na slovenskem nivoju je bilo na letošnji maturi v junijskem roku 5589 dijakov, peti predmet je opravljalo 1589 kandidatov poklicnih in strokovnih šol! Ker je pretvorba točk, doseženih na maturi, pri vpisu na fakultete močno v prid dijakom s poklicno maturo, se zmeraj več dijakov odloča za poklicne in strokovne programe, saj se tako lažje vpišejo v primeru omejitve vpisa. Takšen način vpisa ni krivičen le do dijakov gimnazij, temveč tudi do dijakov strokovnih in poklicnih šol. Zaradi slabšega predznanja, pogojenega z manjšimi standardi znanj, imajo dijaki poklicnih in strokovnih šol velike težave pri študiju. Tako izgubijo vsaj eno leto, da o slabši samopodobi ne govorimo. Vse zapisano je znano šolski politiki in univerzam že zelo dolgo časa. Prva si obriše roke z izgovorom na avtonomijo univerze, slednje pa pametno molčijo. Pri tem velikokrat univerze ne pozabijo omeniti, da je nivo znanja prihajajočih dijakov zmeraj slabši. Nihče se pri tem ne vpraša, za katere dijake gre. Takšno stanje začenja posegati v področje nacionalne samobiti in razvoja ter zahteva takojšnje spremembe. Potrebna je le politična in strokovna volja, ki pa je žal ne zmoremo.
FOTO: ANDREJ PETELINŠEK
Vsi opisani problemi so znani že več let, vendar jih nočemo rešiti. Namenoma je zapisano "nočemo". Rešitve bi namreč posegle v pravice posameznih vrtičkarjev in posameznikov, ki sebično in egoistično uveljavljajo svoje interese. Škode, ki nastaja, se na področju šolstva, dolgoročno ne da popraviti. Učenci, dijaki, študentje šolanje končajo v uveljavljenem sistemu, pa naj bo dober ali slab. Naslov teksta zastavlja vprašanje o ljubezni do šole. Odgovor je jasen, saj šolo moramo imeti radi vsi (četudi vsak od nas različno in z različno intenzivnostjo). Posebej pa to velja za tiste, ki to področje vodijo in usmerjajo.