Starši želijo prijazno šolo. Kakšna je prijazna šola? So slovenski osnovnošolci preobremenjeni? Je otroke res potrebno samo hvaliti?
Pred dnevi smo objavili članek o mamici drugošolca, ki je v javno dostopni Facebook skupini "Kje pa vas čevelj žuli? - Šolstvo" delila izkušnjo njenega sina. Zapisala in s fotografijami podkrepila je, da učiteljica njenega drugošolca (pre)pogosto graja pri njegovi pisavi, mu nalaga dodatne domače naloge, mati pa se boji, da sin izgublja voljo do šolanja. Vnela se je burna debata o tem, ali je slovenski šolski sistem primeren, ali so otroci preobremenjeni. Starši se sprašujejo tudi, kako doseči, da bo šola prijazna do učenca in hkrati tudi do staršev, ki želijo biti vključeni v otrokov razvoj in šolanje.
"Verjetno bomo težko prišli do jasnega zaključka, kaj naj bi pomenila prijazna šola. Prijaznost je pojem, ki ga najbolj dojemamo na osebni odnosni ravni – torej ali so učitelji prijazni do otrok, staršev in kolegov, ali so starši prijazni do učiteljev … V šolskem okolju bi lahko bila prijaznost do otrok to, da je otrok v šoli sprejet s pozitivno spodbudo, ki mu pomaga razviti čim več njegovih talentov. Predvsem v nižjih razredih se ta spodbuda izraža predvsem preko osebnega odnosa učitelja, ki pa naj bi bil za svojo prijazno naravnanost do otrok tudi motiviran in spodbujen preko sistema - preko pogojev v katerih mora delati, zahtev, ki mu jih nalaga sistem, avtonomije, ki mu jo dopušča … To pomeni da je na prijaznost šole mogoče vplivati tudi s sistemskimi ukrepi, ki pa morajo na koncu pripeljati do tega, da otroka uči učitelj s pravo avtoriteto," razloži Anton Meden, predsednik Zveze aktivov svetov staršev Slovenije.
Anton Meden.ARHIV VEČERA
Prijazna šola ni popustljiva šola
"Prijazna šola ni popustljiva šola. Za mnoge starše pomeni prijazna šola tisto šolo, ki bi bila po meri njihovega otroka. Žal tako ne gre. Šola je skupnost številnih posameznikov, in če naj takšna skupnost uspeva, potem morajo v njej veljati določena pravila. Ta pravila so včasih v nasprotju ali pa vsaj ne v sozvočju s tistimi, ki jih starši pričakujejo (izvajajo), zato tudi očitki," pa dodaja Jožica Frigelj, učiteljica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.
Zdenka Zalokar Divjak.OSEBNI ARHIV
Terapevtka in psihologinja dr. Zdenka Zalokar Divjak je prepričana, da je "prijazna šola termin, ki so jo uvedli naši 'strokovnjaki' ob različnih reformah šolskega sistema, podedovan iz ameriške permisivne pedagogike. Permisivna pedagogika je na prvo mesto postavila otroka in njegovo zadovoljevanje potreb in želja, pri čemer naj bi tako starši kot učitelji znali predvsem otroka animirati, motivirati za učenje in delo na prijazen način. Permisivna pedagogika ni upoštevala dejstva, da otrok za svoj razvoj potrebuje predvsem vzore in avtoriteto, ki mu bodo tudi postavljali meje, zahteve in življenjske cilje. Menim tudi, da te prijaznosti ne bi smeli zamenjati s spoštljivostjo, ki mora potekati na obeh straneh: učitelj-otrok, starš-otrok in obratno."
Kako gresta skupaj prijazna šola in preobremenjenost?
Starši želijo prijazno šolo, hkrati pa pravijo, da so otroci preobremenjeni. Pojma, ki na prvi pogled skupaj težko funkcionirata. Na Zavodu za šolstvo (ZZS) sicer pojasnjujejo, da obremenjenost učencev z delom za šolo predstavlja večplasten in kompleksen pojav, ki ga ni mogoče enostransko obravnavati, niti ga enostransko reševati. "Na stopnjo obremenjenosti namreč ne vplivata samo trajanje in intenzivnost obremenitve, temveč je odvisna tudi od okoliščin, v katerih posameznik živi in dela, pa tudi od njega samega oziroma od njegovih osebnostnih lastnosti in posebnosti, ki se od učenca do učenca razlikujejo. Zato je za objektivno identificiranje obremenjenosti možno le po poti ugotavljanja trajanja posameznih obremenitev in drugih okoliščin. Pri tem je treba upoštevati, da zaradi velikih razlik med učenci lahko dva učenca doživljata isto obremenitev zelo različno."
Glede obremenitve s časom pouka vsi podatki v zadnjih 15 letih kažejo, da so slovenski učenci med manj obremenjenimi, pravijo na ZZS. "Podobno je s številom predmetov. Slovenski učenci imajo v primerjavi z drugimi večjo diferenciacijo predmetov, znotraj katerih zasledujejo podobne cilje kot slovenski učitelji," pojasnjujejo.
Obremenjenost učencev
V ZASSS navajajo nekaj vidikov, ki so med starši pogosto izpostavljeni v zvezi z obremenjenostjo učencev. "V primerjavi z učenci v drugih državah slovenski učenci na primer niso v šoli nič dlje (nimajo več ur pouka na teden), mogoče celo manj. Vendar zadosti dolgo, da bi lahko (v prvem triletju zagotovo) večino šolskega dela opravili v šoli, pod strokovnim vodstvom. Ob tem pa številni starši zaznavajo, da se veliko šolskega dela seli domov. Ne gre le za domače naloge, ki so potrebne za utrjevanje snovi. Te so na mestu, naj pa bi jih bil otrok sposoben opraviti v razumnem času in samostojno. Domače delo pa velikokrat zahteva soudeležbo staršev (naloge otrok ne zmore sam). Domače delo ni omejeno le na delovni teden, temveč mu je namenjen tudi konec tedna, celo počitnice. Na ta način se odvzema čas družini oziroma odnosu med mamo, očetom in otroki. Posledično potem s strani šole slišimo, da starši doma ne opravijo vzgojne vloge. Dopuščamo možnost, da so učitelji k takemu delegiranju poučevanja 'prisiljeni', ker je snovi preveč, v razredu premalo časa, tudi zaradi ukvarjanja z vzgojno problematiko, je pa zagotovo število opozoril o obsežnem šolskem delu doma tako veliko, da si zasluži pozornost," izpostavlja Meden.
Na zavodu opozarjajo, da ti in drugi podatki kažejo, da je razloge subjektivnega občutka obremenjenosti glede šolskega dela verjetno iskati kje drugje, torej v izvajanju pouka. "Tudi v izvenšolskih obremenitvah ter drugih zahtevah, ki se postavljajo pred današnje generacije otrok in drugih okoliščinah, v katerih so." S tem se strinja tudi Jožica Frigelj, ki pravi, da "so slovenski šolarji res preobremenjeni. A ne toliko zaradi pouka in šolske snovi, temveč zaradi vsega, kar rednemu pouku sledi. Obvezni in neobvezni izbirni predmeti, številne dejavnosti, ki jih otroci obiskujejo zato, da so zaposleni, ker bi sicer obsedeli pred računalnikom. Večina ima dan zapolnjen od jutra do večera, že v prvem razredu skoraj vsi otroci obiskujejo neobvezni izbirni predmet, vsaj dve popoldanski dejavnosti v šoli in še kakšno izven šole".
Jožica Frigelj.OSEBNI ARHIV
Medtem pa Meden vidi težavo tudi v prenatrpanih urnikih. "Predvsem v zadnjem triletju imajo slovenski učenci na urniku občutno več predmetov kot njihovi vrstniki v tujini. Temu ustrezno morajo pridobiti tudi več ocen, kar za sabo potegne učenje za več sklopov snovi." Kot primer Meden navaja: "Predstavljajmo si, da imamo v službi 4 večje projekte, na katerih delamo vzporedno in zanje porabimo ves delovni čas. Ali pa imamo 10 manjših, ki morajo tudi teči vzporedno, za vse skupaj ne porabimo več časa, najbrž pa je precej očitno, katera možnost je bolj obremenjujoča."
Življenje je zahtevno, zato ni nič narobe, če je tudi šola zahtevna
Pri Zvezi aktivov svetov staršev Slovenije izpostavljajo, da se starši ne zavzemajo za "zavijanje otrok v vato" ali za odsotnost vsakršnih bremenitev. "Šola je priprava na življenje, življenje je zahtevno, zato ni nič narobe, če je tudi šola zahtevna. Pomembno pa je, da so zahteve primerne otrokovim zmožnostim, času, ki ga ima na voljo, in da ob zahtevah otrok doživlja tudi pozitivna povratna sporočila, ko mu kaj težkega uspe, da ohrani veselje, radovednost in razvija delovne navade," je jasen Meden.
Mnenja o tem, ali so slovenski osnovnošolci preobremenjeni, so deljena. Ali lahko preobremenjenost pripelje do odpora? Mamica drugošolca je v svoji objavi opozorila prav na to, da njen sin obiskuje drugi razred osnovne šole, pri tem pa jo skrbi, da njen otrok izgublja voljo do šole. Anton Meden staršem, ki se bojijo, da njihovi otroci izgubljajo voljo do šolanja, svetuje: "Edino, kar v podobnih posamičnih primerih po naših izkušnjah pomaga, je sodelovanje. Starši in učitelji se moramo zavedati, da je odgovornost do učencev vzajemna. Zato moramo stopiti skupaj in skupaj poiskati rešitve – učitelji in starši točno tega učenca. Starši smo prvi otrokovi učitelji in vzgojitelji in pri tem upravičeno pričakujemo podporo s strani šole. Učitelji so strokovnjaki, imajo izkušnje z mnogimi generacijami učencev. Mogoče včasih vidijo tudi korak dlje od trenutnega vtisa," razlaga Anton Meden, ki dodaja, da si učitelji s strani staršev zaslužijo spoštovanje.
Marko Juhant.ROBERT BALEN
"Če ne zaradi drugega, ker z otroki preživijo večji del aktivnega dneva. S takim odnosom in odkritim pogovorom odraslih ter skupnim ciljem je težave posameznega otroka mogoče rešiti."
Specialni pedagog Marko Juhant pa svetuje, da učitelj v primeru, kot je ta, kjer učiteljica otroka nenehno graja in ne najde spodbudnih besed, deluje drugače. Kot svetuje Juhant, bi bilo ustrezno, da učiteljica najde posamezne besede in jih podčrta, zraven pa zapiše: "Lepo si napisal" ali pa "vidiš, saj ti gre." "Učiteljica mora te besede poiskati, jih zabeležiti. Najti mora ravnovesje in otroku povedati, da zmore."
Ravnateljev pogled: Starši morajo zaupati šoli
O izkušnji s prijazno šolo, preobremenjenostjo otrok in boju učiteljev s starši smo se pogovarjali tudi z Aleksandrom Verhovškom, ravnateljem III. osnovne šole v Celju. "Prijazna šola je tudi stroga šola s skrbno izdelanimi pravili vedenja in dela, kjer se ravno zaradi predvidljive in jasne strukture delovanja otroci (in starši) počutijo varno. Varno okolje je ključ do uspeha vsake šole in otroka, saj je brez občutka varnosti večina truda zaman. V tem pogledu pa se v sodobni družbi srečujemo s težavo, saj se te strukture nenehno načenja in ruši," pravi Verhovšek.
Aleksander Verhovšek.OSEBNI ARHIV
Ravnatelj poudarja, da se na III. OŠ Celje trudijo, da otroke vzgajajo s pozitivnimi zgledi in da jih opremijo z vsemi veščinami in znanjem, ki jim bodo omogočili vstop v srednjo šolo in nadaljevanje njihove življenjske poti. Verhovšek je prepričan, da bomo v Sloveniji prijazno šolo dobili "na način, da bodo vzpostavljeni ključni okviri odnosa šola - starši - učenci, kjer bodo jasneje postavljene meje dopustnega in nedopustnega, kjer bo jasno izražen namen delovanja šole in vloga staršev pri tem in predvsem takrat, ko bodo starši verjeli, da se strokovni delavci trudijo za dobrobit in napredek učencev, četudi se jim kdaj zdi, da bi lahko ravnali drugače". Ob tem ravnatelj poudarja, da starši morajo zaupati šoli, saj je drugače nemogoče pričakovati, da se bodo stvari izboljšale. Dodaja, da imajo tudi na njihovi šoli veliko "tovrstnih izzivov, saj smo tudi sami pod drobnogledom staršev. Učitelji in tudi sam moramo pogosto upravičevati svoje odločitve in zgodi se tudi, da ne pridemo na skupni imenovalnik. Starši imajo otroka radi, kar sicer ne pomeni, da to za šolo ne velja, a je šola vendarle bolj objektivna v odnosu do posameznega učenca kot starši. Naloga staršev ni, da bodo do lastnega otroka povsem objektivni, a morajo razumeti tudi, da je otrok v skupini velikokrat drugačen od mladostnika, ki ga srečujejo doma. In velikokrat slišimo tudi, da starši obveznosti otrok čutijo kot lastne obveznosti in jih bodisi opravljajo namesto otrok ali skupaj z njimi. V tem primeru me ne preseneča, da se nad šolo zgrinja slaba volja. Pa se ne bi smela, ker je slovenska šola zelo kvalitetna in v primerjavi z mnogimi državami tudi dosti bolje urejena".
PROFIMEDIA
Je Finska dosegljiva?
Tema s Facebooka je sprožila tudi vprašanja, ali se lahko slovenski šolski sistem približa finskemu. "Finci všolajo otroke pri sedmih letih. Učitelji gredo skozi zelo zahteven izbor, saj se zavedajo, da je učiteljski poklic vezan ne samo na znanje, ampak predvsem na osebnostno naravnanost, skratka v sebi mora nositi pedagoški etos in eros, upoštevajo, kaj otrok za svoj razvoj potrebuje, birokracija je zmanjšana na minimum, ker zaupajo učitelju. Menim, da nimamo nič od tega. Vsekakor ne bo možen niti približek k njihovemu sistemu, dokler menimo, da je pri nas sistem dober," je kritična Zalokarjeva.
O tem, da Finska ni obljubljena dežela in da tudi tam ni vse tako, kot gledamo na televiziji, pa opozarja Marko Juhant. "Kar se tiče katerega koli tujega sistema - finski šolski sistem odlično deluje za finske otroke, dokler so na Finskem. Ne pa na slovenske otroke v Sloveniji. Nanje ne bo dobro deloval, hkrati pa se je treba zavedati, da tisti, ki prinašajo lepe informacije o tujih šolskih sistemih, ki so tako krasni, selekcionirajo informacije. Ali je kdo od staršev res tako naiven, da misli, da na Finskem ni nezadovoljnih staršev z njihovo šolo, da so kar vsi zadovoljni in je vse krasno, čudovito, vsi sodelujejo in ne vem kaj še. Seveda so tudi tam starši, ki imajo drugačno predstavo, ki si želijo drugačnih prijemov, vendar vam tega nihče ne bo povedal."
Marko Juhant: Brez nacionalnih preverjanj znanja bi bilo vse drugačeSpecialni pedagog Marko Juhant pravi, da v obdobju devetletke obstaja veliko pritiskov, da bi se morali otroci še prej učiti, čim prej izkoristiti prožnost otroških možganov. "Slovenska učiteljica je na razredni stopnji praviloma zelo storilnostno naravnana, zato je malo tistih, pri katerih imajo otroci zares veliko časa, da se opismenijo. Zato pritiskajo na učence, pritiski se z otrok prenašajo na starše, ti pritiskajo nazaj in krog je sklenjen."Juhant opozarja tudi, da je oblika prvega razreda, kot jo imamo danes, bistveno drugačna od tistega, kar se je obljubljalo v času, ko se je devetletka oblikovala.So slovenski osnovnošolci preobremenjeni? Juhant pravi, da so in niso. "Načeloma so preobremenjeni osnovnošolci, ki niso pridelali delovnih navad za šolo. Starši jih morajo siliti, ne gre samo od sebe, otrok ni sistematičen, mnogi se ne znajo učiti, to so vsekakor razlogi za preobremenjenost."Specialni pedagog pravi, da je drugi razlog za preobremenjenost tudi "dokaj butast urnik, ki ga določa država, predvsem govorim o nacionalnih preverjanjih znanja, ki so postavljena na termine, kjer bi se otroci morali učiti med počitnicami". Juhant dodaja, da so razlog za preobremenjenost prav predmeti, ki se preverjajo na nacionalnih preverjanjih. "Če bi to uredili, bi bila slovenska šola bistveno drugačna," je prepričan.